Šla sem mimo, je v izložbi stalo,
bil napis kričeč je, da te mine,
butal iz pepelne je sivine,
vam povem, kaj je na njem pisalo.
Hočemo spremembe, točka ena,
nam dovolj je, a se nas ne sliši,
naj bo jasno, nismo sive miši,
naša borba skrajno je poštena.
V štrajku smo, ker moramo edini
biti mi na zgornjem položaju,
stavkamo zato na temle kraju,
biti hočemo, se ve, v večini.
Ni dovolj statistična večina,
ne, zahtevamo odslej celoto,
kažemo zato vam vso goloto,
ki jo zmore naša bolečina.
Brala sem, pa ni bilo mi dano
čisto nič od tega razumeti,
kaj hoteli tile bi imeti,
vse mi tuje je, povsem neznano.
Končno le dojamem, hiša javna
nekaj zaposlenim ni povšeči,
tulijo o svoji vsem nesreči,
ker bili bi radi združba glavna.
Lepa reč, si rečem, njim je mesto,
ve se, kje, kjer se zasluži bolje,
ker so v javni hiši slabe volje,
preselijo naj svoj »foh« na cesto.
