Šel je v ring, kot vsak profesionalec
boksarske nadel si rokavice,
v ringu da prišel bi do resnice,
da le on je pravi zmagovalec.
Kakšna da so boksarska pravila,
praviti ni treba vam, gledalcem,
tekme boksarske opazovalcem,
tudi tega ne, kakšna je sila.
Ne pod pasom, to je vendar jasno,
v rokavicah, ne s pestmi na golo,
vsak ve, kdor je kdaj le hodil v šolo,
ni ponavljati mu treba glasno.
Šel je torej on, da se pomeri
v ringu, kjer le dva sta še ostala,
kjer nasprotnica se zdi kot šala,
ki postrani vanj pogled uperi.
Do pasu ne sega miš nikoli
njemu, tudi če v zrak poskakuje,
če se širi, še bolj razteguje,
naskakuje če ga gori, doli,
In zato seveda tam udarja,
pa ne sama, sama ni sposobna,
tukaj so trobila novodobna,
skupek trobcev tekmo soustvarja.
Dajmo, trobijo, zdaj vsi pod pasom,
dajmo, da za miš bo lažja borba,
sicer čakata jo koš in torba,
če se sama znajde v ringu z asom.
Tolčejo, udarjajo vse niže,
miš pa cvili, venomer ponavlja,
češ da stranka se za njim postavlja,
s tem glodavka zmagi ni nič bliže.
Bi še grizla in z njo vsi trobilci,
da dosegla boksarsko bi zmago,
toliko zaenkrat, vemo, zgago
spravijo iz ringa le čistilci.
Le čistilci, ki so kot volilci,
ki izberejo si zmagovalca,
neenakovredna sta igralca,
oni zmage Pirove so krivci.
