Gremo v tarčo, streljajmo s topovi,
tam so namreč tisti, oni drugi,
ki so več kakor podobni kugi,
najbolj motijo nas tisti novi.
Nova ko pridre na plan zadeva,
brž je tarča za artilerijo,
tolčemo, topovi se kadijo,
od streljánja vse se že pregreva.
Vemo, kdo je cilj in tarča kje je
že vnaprej, nobene ni zagate,
znane vse so nam koordinate,
v tarčo ciljamo brez vsake meje.
In tako naprej, vse dokler zmore
tópništvo in zmanjka ne streliva,
tarča njihova za vse je kriva,
misli njene že za nas so nore.
Ko pa tisto nam za tarčo dajo,
kar je naše in nedotakljivo,
v rokavicah, karseda pazljivo
naše salve prdec kak oddajo.
Smo v artileriji kakor noji,
ko je tarča naše, prave baže,
gladi se jo, čisti in pa maže,
mimo strelja s slepimi naboji.
