Povabili so ga skupaj z damo,
svoje da podal bi Franko mnenje,
pa se pokazalo je kot vrenje,
brbotanje v prazno eno samo.
V kamero nasršeno je gledal,
spuščal nepovezane glasove,
akrobacije uganjal nove,
v prazno blebetal, kar je povedal.
Kaj je s Frankom? Dama je strmela,
saj bi naj bil intelektualec,
pa uperil tip je svoj kazalec
v množico in sikal izpod čela.
Hlapci so, robantil gost je, Franko,
geni so jim skvarjeni docela,
dama dolgo časa ni dojela,
v kakšno se je ta zapletel zanko.
Hlapci moji tisti so rojaki,
ki so cepljeni za hlapčevanje,
kritiziral je možakar stanje,
češ zato pa v takšni smo kloaki.
Cepil bojda ne bi se Prešeren,
in ne partizan ne libertarec,
mar pogledal globlje je v kozarec
tale Franko, da je ves čemeren?
Kod večer je prejšnji vendar hodil,
se kaj hudega mu je zgodilo,
da zdaj seka kakor motovilo,
da je takšen v studio zablodil?
Dama mogla ni očem verjeti,
koga v paru z njo so povabili,
da tako so tam se spozabili,
kjer razsodnost treba je imeti.
Stroka zdravstvena ji le odkima
in odgovor dá nadvse obziren,
Franko za tretma da ni primeren,
za izboljšanje šans tip več nima.
