Še iz starih časov ga poznamo,
cenzor, vloga silno nehvaležna,
kruta in brutalna, prav nič nežna,
tudi v naših časih jo imamo.
Takšen je moj znanec cenzor Ciro,
mi ne cenzuriramo, lagal je,
mi skrbimo le za tekstov zdravje,
da imajo pravo težo, mero.
Če je kak citat kdaj kje odvečen,
zbrišemo ga, s tem corpus delicti
sproži se, za njim nato konflikti,
češ da tekst je skrajno oporečen.
Česar ni, mu jadrno dodamo,
ni težav, kje vrinek tak dobiti,
vemo, kaj nam nujno je storiti,
posel svoj obvladamo, poznamo.
Le tako ustvari se resnica,
vtis pomemben je, edini šteje,
s tem podiramo pregrade, meje,
kar je glavna cenzorska pravica.
Gledam ga, se Ciro mar norčuje,
ob smetarskem avtu z metlo v roki,
misli Ciro , da ima z otroki,
zgolj opraviti, se posmehuje?
Ne, mi nismo firma več smetarska,
po smeteh smrdeč mi zatrjuje,
smrad pa širi se okrog vse huje,
mi smo avantgarda proletarska.
Ko takole Ciro naspidiran
po smeteh se valja, po njih plazi,
zaslepljen gotovo ne opazi,
kdaj še sam kot smet bo cenzuriran.
