V črno zopet isti so zaviti,
kocke v žepu, ki igrače niso,
prepoznavni vedno ti so,
tudi če pod masko niso skriti.
Kaj bi ne poznali jih občani,
saj opevajo jih še občila,
kakšna da so progresivna sila,
ko so štirje v zadnji vasi zbrani.
V črno so zaviti, se rdeča
niti na zastavah več ne kaže,
je tako zavajati jim laže,
da jim cilj je ljudstva prava sreča.
Kakor Duče tiste svoje čase,
ki odložil ščit je socializma,
drugega se lotil aktivizma,
oni so storili zdaj vsak zase.
Zase in za čase preminule,
po katerih kolca se jim družno,
ko se je odločalo bolj južno,
preden so se meje jim sesule.
V črno so zaviti, prav pogumni
so ponoči, če jih več je zbranih,
prekucuški akciji predanih,
ki vtis radi bi dajali strumni.
Situacija je motna, čista
šele tisti hip bo žal postala,
ko se črna bo nesnaga zbala,
noč ko vzame prvega fašista.
