»V policijski vse zapisnik dajte,
kar povedala bom, v vsa trobila,
kakšna se je groza dogodila,
s tem na vse registre zaigrajte.
Komaj tretji sem kolač pojedla,
cel dopoldan lakoto trpela,
ko me strašna ujma je ujela,
padla sem, se nisem več zavedla.
Me spotaknil je, potem zavpila
sem na starčka, ki je mimo šepal,
da me s palico je bil pretepal,
ko ničesar nisem mu storila.
Psa da mi ubije, je zatulil,
vsaj tako bilo je razumeti,
meni, lačni, v hipu za umreti,
ko s slabotnim glasom je zahrulil.
Tekla sem, kolaček izgubila,
so v izgubo s tem šle kalorije,
slišala sem, da nekdo spet vpije,
roko po poškodbi sem povila.
Pravzaprav povila jo je Naja,
ki z menoj kupila je kolače,
tri plačala zanje je kovače,
meni namreč le drobiž ostaja.
Pričo sem imela skratka danes,
vam povem, ta starček, ki me pahnil
je grdo, potem pa sam omahnil,
se nedvomno imenuje Janez.
Sem povila si zatem desnico
po pomoti, saj bila sem v šoku,
opazila sem naknadno, v joku,
za poškodovano gre levico.«
Vse dejansko so v zapisnik dali,
kar navedla je možem postave,
svoje zatajila ni narave,
so po njej takoj jo prepoznali.
Kratke noge, hitro ulovljiva,
mož postave v hipu se je spomnil
in na koncu suho zgolj pripomnil:
nenasitna Laž, nenahranljiva.
