Jo poznamo, saj je avtohtona,
le v slovenskih najdeš jo planinah,
pase tu v največjih se strminah,
da sosede kar obliva zona.
Kam ste gnali vendar jo v višino,
vprašajo sosedje nejeverno,
kjer za pašo vse je neprimerno,
kjer se naglo vam zvali v globino.
Avtohtona je, jo samo vleče
vedno tja, kjer najmanj je gotovo,
upa, da dobi tam pašo novo,
sili na ukaz samo v nesreče.
Paša nova naj bo kakor stara,
nič sprememb, čeprav osat bo žrla,
ona bo za vedno istim zrla,
saj za boljše prav zares ne mara.
Kamor mali kaže ji hudiček,
tja na pašo gre, čeprav bo lačna,
ve, da bo bodočnost tam temačna,
a tja sili kot bolan teliček.
Ji pokažejo, da je nevarno,
v negotovo smer da se podaja,
ona pa se komajda dohaja,
ko tja speši še bolj malomarno.
Avtohtona je, zdaj dobro veste,
da ji pomoči ni do propada,
saj še sama sebe ne obvlada,
drug z njo vlada, staviti, kdo, greste?
Ni pomembno kdo, saj je nesreča
za to pasmo itak neizbežna,
avtohtona je in hkrati vprežna,
pristna je domača ovca rdeča.
