Res ni kul, kar vedno bolj očitno
zdaj na pašniku je spomladanskem,
nič ne gre po razporedu planskem,
ovce hirajo neizpodbitno.
Pri pastirjih se nemir poraja,
niso ovce v polnem več številu,
konec bliža se zagotovilu,
da nobena ven jim ne uhaja.
Dve sta ovci skorajda zgrešili
prag domače, lastne ovčje staje,
zdaj ostali zunaj bi ograje,
kaj naj bi pastirji postorili?
Kdo jim ovce preočitno striže,
da čedalje bolj so vitke, suhe,
obletavajo da ovce muhe
kakor mrhovino, pes jih liže?
Tole za pastirje zdaj je glavno,
da potrebne ovce so vse štiri,
strah se zanje pospešeno širi,
kaj poreklo da bo mnenje javno.
Če sta dve postriženi docela,
dve ostaneta le v ovčji čredi,
priča so čedalje večji bedi,
ki se pred očmi jim vsak dan dela.
Vrste so pastirji zdaj strnili,
obvarujejo da ovce uboge,
da otresejo se s tem nadloge,
v čredo ki jim prav nesramno sili.
Jih napadla je golobja jata,
jim posmukala nesramno dlako,
kar pogubno bo za ovco vsako,
videti kot gola so zaplata.
Se pastirjem je za ovce bati,
treba mar bo žrtvovati ptiče,
da ne bodo polomiji priče,
treba res golobčke bo razgnati?
