V mestu, je veliko, ni Butale,
rad privezal bi za plot konjička,
čisto zraven drugega vozička,
kjer ugledal konje sem ostale.
Ni plotu, da konja bi privezal,
rekli so Milčinskega Butalci
v mestu Solimuri, kamor talci
pameti odšli so, si povezal?
Res bilo plotu ni v mestu mojem,
ki menda najlepše je na svetu,
sem pa parking našel si po spletu,
torej se usidral bom na svojem.
Možnosti plačila ni nobene,
konjomat noben ker ne deluje,
vsak edino tole mi svetuje:
Do naslednje pojdi konjske scene.
Hodim, iščem druge konjomate,
vidim da za hrbtom se reži mi,
šerif mestni kot kak kavboj Jimmy,
ne osebno, je poslal pač brate.
Brate konjokradce, da na prazen
prostor, kjer voziček bi parkiral,
eden teh mi listek bo serviral,
na katerem bo pisalo kazen.
Da bilo vse skupaj je le šala,
kot Butalec spet da sem nasedel,
rekli so doma mi, se zavedel
nisem, kakšna je parkirna štala.
Moral bi zaznati že po vonju,
da je šlo za lažno parkirišče,
tisto, lopov kjer naivne išče,
kot cigan se posmehuje konju.
Kot cigan, ki belemu se kruhu
v brk reži, saj raje jé potico.
Boš pri takem zdaj iskal pravico?
Tak ima jo v zadnjici, trebuhu.
Je edina pot iz te zagate,
kazen šerifu za vrat pribiti,
skupaj z bratci ga domov spoditi,
tam naj naskakuje konjomate.
