foto: STA

Smo spoznali jo kot Lojco davno,

ko še mlada je okrog frlela,

preden v glavno mesto priletela

od nekod je, je bilo zabavno.

 

Se je še učila govoriti,

da bilo za javnost bi spodobno,

a še zdaj ničemur ni podobno,

se z akcenti ni ji moč boriti.

 

So z odvisniki bili problemi,

no, odvisni stavki, saj je jasno,

ko jih izgovarjala je glasno,

te kar dvigovalo je nad tlemi.

 

Da odvisni vsi so stavčni členi,

ki jih punca z muko skupaj spravi,

dvoma ni, napak pač ne odpravi,

pa če tri življenja je na sceni.

 

Da je neodvisna, neodvisnik,

neodvisno, kakor pač želite,

informacijo o njej dobite,

vsakokrat, to vedno gre v zapisnik.

 

Neodvisnost njena je vrlina,

je svobodna vsa v izgovorjavi,

 kar pravilno je, takoj popravi,

da ne rečem, kakšna je vsebina.

 

Ta je neodvisna do obisti,

v večnem sporu namreč je z resnico,

Lojca svojo brani s tem pravico,

neodvisnost da zelo koristi.

 

In ker neodvisnosti je lačna,

dvigne zdaj se, pravijo, v višine,

kot golobček odleti, izgine

tam, kjer atmosfera je oblačna.

 

Razprši se zgoraj neodvisno

prav od vsega, kar jo zavezuje,

veže Lojco in jo omejuje,

tamkaj njeno bo okolje pristno.

 

V jatici golobji na svobodi,

neodvisna Lojca, brez obveze,

kakor ptiček lahka, vsa brez peze,

upa, da lahko svobodno blodi.