Leto je devetnajsto in peto,
Rusija se čisto je zlomila,
od Japoncev namreč zadobila
hud udarec v Ahilovo peto.
Je zastokal Nikolaj boleče,
šlo mu je ladjevje črnomorsko,
baltsko tudi, bojevanje gorsko
vir bilo dodatni je nesreče.
Ko bila na tleh je, vsa pobita,
vstala je balkanska prva sila,
kneževina črnogorska, krila
dvignil Nikola je, duša mila.
Nikola podprl Nikolaja,
napovedal je Japonski vojno,
prizadel ji čast, ozemlje dvojno,
bil kot cucek, ki strašansko laja.
Zrli so Japonci prav debelo,
le katera to je kneževina,
zabeležila pa zgodovina
štorijo je smešno in veselo.
Sto let so pozneje se vzdržale
roke štiri, ko za čast šlo znova
rusko je, dejala, družni bova,
javno kneževina je Butale.
Ja, Butale, prav sta razumeli,
tokrat je butalstvo vir nesreče,
pljuva nase ki, sramoto meče,
da bili bi v Kremlju bolj veseli.
So vzdržali štirje se Butalci,
Brgljezóv, Nemcóv, Grošljóv, Irina
Ivanóvna, družna in edina
še zaveznica, vsi carja talci.
Pa se Vladimir jim ni zahvalil,
car trenutni, kaj bi čas izgubljal,
se brez njih bo sam naprej pogubljal,
samcat brez zavezništva butálil.
V rusko zgodovino zapisalo
o Butalah se ne bo besede,
saj sramuje Rus se takšne bede,
bi izpadel sam lahko budalo.
Da podpore ni imel, edino
le podporo od Butalcev štirih,
pa zapisano ostaja v virih
za Butal preslavno zgodovino.
