Srečala sta se, pogovorila,
dva ljubitelja miru nedavno,
se pri tem razkazovala javno,
sta celo mendá se poljubila.
Prvi je mirovnik po poklicu,
svetu se predstavlja, zatrjuje,
da v nirvani je in da zgleduje
se pri Gandhiju kot svojem stricu.
Drugi je mirovnik na jeziku,
z oljčno vejico se razkazuje,
a v resnici nikdar ne miruje,
je fakirskemu podoben triku.
Našla sta se in pomodrovala,
češ kako da ni miru na svetu,
zgled dajala družno sta planetu,
skupaj bi simbol miru postala.
In potem usekalo je strašno,
lopnilo kovaško je kladivo
ju po glavi, oba v sivo grivo,
silovito in pa samopašno.
Se kladivar pobesnelo znesel
je nad njima, kaj se tukaj zganja,
kakšna sla po miru ju poganja,
to in drugo jima oponesel.
Mnogi so čudili se nemalo,
mar kladivar ni miru podpornik,
miroljubnosti priznan pobornik,
ki poganjal je za mir pedalo?
Istim tem ni prepoznati dano,
da mirovništvo kakor nasilje
se zavzemata za iste cilje
hipokritsko, karseda ubrano.