Ko bil je opozorjen v dvigalu,
naj ne kiha in naj nosi masko,
skorajda je odgovoril s prasko,
bil sovražni govor je tnalu.
In ko so mu rekli, da naj tiše
že navija svojo divjo glasbo,
je doživel besno preobrazbo,
češ sovražni govor tu se piše.
Ko obnašal se je kakor prase
in ga je opomnila soseda,
vpil »Sovražni govor!« je kot čreda,
ves čas kazal je na žrtev, nase.
V trgovini da naj ne izmika
v žep artiklov, ko so mu dejali,
so hudo se zmedli in se zbali,
ker sovražni govor jim podtika.
Z njim bila je podivjana Nika,
sta bila oba opozorjena,
zopet govor bil je, enkrat ena,
in sovražnikova v glavi slika.
Sin je nula, kakor starši čisto,
ko so ugotavljali sosedje,
vemo, kakšno je bilo sosledje,
je sovrag govoril zopet isto.
Le sovražnik ga povsod obdaja
in pa govor vsak mu je sovražen,
moral priti bo prijatelj, blažen
da potem bo, to le preostaja.
Po prijatelja odšli so končno,
od besed k dejanjem, so dejali,
mu po ustih nekaj krepkih dali,
zvezde videl je, čeprav je sončno.
Za sovražni govor in pa stanje
se je slednjič le ugotovilo:
Eno učinkuje zgolj zdravilo
in to je prijateljsko dejanje.
