Vse pri nas je zgolj, samo ljubezen,
nam napis reklamni je oznanjal,
dolgo še v ušesih klic odzvanjal:
Kdor k nam pride, ves je bo deležen.
Ni sovraštva, vsi smo si enaki,
ne glede na spol in na število,
slovnično to namreč ni pravilo,
tu ljubezni zbrani smo vojaki.
Malce kdor postrani nas pogleda,
pa četudi ne, saj to ni važno,
to napad, dejanje je sovražno,
tega naj vseskozi se zaveda.
Mi ljubezen smo in vsa resnica,
soditi, kdo ljubezniv ni z nami,
nam pripada, bo hudo še z vami,
če doseže naša vas pravica.
Smo samo ljubezen in žaljivi
tisti so, ki tega ne priznajo,
prej ko slej lahko zato spoznajo,
strašne da sovražnosti so krivi.
Takšne večkrat smo zapise brali,
skušali pomen smo razumeti,
končno dalo se je doumeti:
božjo vlogo radi bi igrali.
Njih pogled sovražen, besen, jezen
je povedal več kakor besede,
gre za znamenja duhovne bede.
Kaj jim manjka? Nič, samo ljubezen.
