Žiga žaga poje pri sosedu,
sem pogledala, kaj se dogaja,
kdo tako rezgeče in razsaja,
kakšnemu sledijo tamkaj zgledu.
Žiga žaga, turško to drevesce,
bom požagal, besní sosed Miha,
mi preveč za vrat to drevje diha,
žre mi živce zlasti zadnje mesce.
Žiga žaga, turka bo odžagal,
kot drevesu sosed Miha pravi,
vprašam se, pri pameti če zdravi
je možak in kdo bi mu pomagal.
Žiga žaga dalje Miha besno
nad drevesom znaša se neznansko,
pravi, da odstranil ga bo plansko,
in da misli vedno strogo resno.
Turško to drevo za vse je krivo,
ga na krivce venomer spominja,
da poplave takšna so hudinja,
ga izkorenini do dna, v živo.
Kaj bi turški me nasad le grajal,
sem zato ga mar v svoj vrt pripustil,
ves razjarjen Miha je izustil,
mi že na začetku ni ugajal.
Žiga žaga, poje dalje žaga,
jaz pa mislim si, drevo te brani
pred poplavo, ti stoji ob strani,
tale šola bo presneto draga.
Žiga žaga, si požagal mejo
živo, ki obramba je razumna,
tvoja, Miha, pamet pa neumna
tebi samemu odžaga vejo.