Naša babuška zares je srečna,
ne trpi pomanjkanja nečesa,
čuti to na sliki se telesa,
babuška ostaja namreč večna.
Je Natalija ime zveneče
babuške te naše z ruske dače,
kjer ne zmanjka za en hip pogače,
se iz izobilja stran jo meče.
Babuška živi življenje svoje,
se za gospodarstvo nič ne meni,
hkrati pa visoko sebe ceni
v slogu, kar je tvoje, je še moje.
Dedek mesto babuške, Aljoša,
posle njune vse preudarno vodi,
babuška za njim pohlevno hodi,
znak je prepoznaven njena noša.
V svetu svojem, prav nič odgovorno,
dedku vso prepušča odgovornost,
so računi zanjo duhamornost,
sodelujeta tako prav tvorno.
Ve pa babuška, takole pravi,
polno da napak je v poročilu
in netočnosti pri naročilu,
to skrivaj naj naglo se popravi.
Odgovorna ni za nič seveda,
babuška samo pogačo peče,
kar zadeva laž, ki kot pes teče,
pa Natalija se spreneveda.
Takšna torej babuška je naša,
kriva nič, kot solza je nedolžna,
kakor je nedolžna koza molžna,
skrajšano ji pravimo Nataša.
