Po imenu da je Jana z Viča,
brali v kroniki smo črne črke
in uzrli smo na sliki mrke
zgolj obraze, tem bili smo priča.
Jana z Viča redno zdaj pojavlja
v kroniki se črni, prepoznavna
je vse bolj, ne rečem, da je slavna,
ko v naslovih se ime ponavlja.
Enkrat z mamo, drugič z možem javno,
kakor sama pravi, transparentno,
vidimo pa, da je konsekventno
to početje njeno nič kaj slavno.
Tone Jana vidno po korakih,
vedno bolj se v črno ji ugreza,
ne pomaga škorenj ne dereza,
najmanj letanje tam gor v oblakih.
Potonila bi že zdavnaj Jana,
če hov-hov je ne bi prav zaščitil,
pes čuvaj, ki punco je okitil,
da je manj kot svoje dni zbezljana.
A zgodi se, da jo roka prava
nepričakovano bo prijela,
z vrvice hov-hova jo bo snela
in rečeno bo javno: U, prava!