Dva bila sta konja v naši četi,
črn prvi, drugi šarast poni,
se pomikala naprej v koloni,
ni se jima dalo pohiteti.
Šov resničnostni bila sta konja,
ki so jima pač naloge dali,
vse manj prepoznavna, dve živali
brez posebnega okusa, vonja.
Vlekla sta naprej se kot mrcina,
dokler ni postalo četi jasno
in nekdo ji je povedal glasno,
kradeta da ji iz magacina.
Črnemu so s tem na prst stopili
šarastemu pa na celo nogo,
kljuse se vojaško je ubogo
zdrznilo, kot bi ga nasadili.
Naši dve vojaški sta kljuseti,
ko uvideli sta svojo bedo,
potegnili v fokus brž, na sredo,
tretjega, češ naj se da ujeti.
Osla Valenta, ki krmljen z ajdo
isto pot po cestah je ubiral,
ta ne bo več dolgo se upiral,
zmogel komajda bo kakšno rajdo.
Osel nov je in slovenski, ve se,
takega namoči se najlaže,
se kopita mu z nečim namaže,
nanje stvar želeno se nanese.
Nauk je zgodbe, če boš v kljuse dregnil,
šov resničnostni bo naglo stekel,
osel se bo sam razgalil, slekel,
še zarigati ne bo utegnil.
Osel Valent je iz tiste črede
nove in slovenske in oslovske,
ki branila bo nesmisle lovske,
ne zavedajoč se lastne bede.
In ko sklepajo se konjski posli,
pa čeprav z ubornimi kljuseti,
bodo zbrcani in prizadeti
koruptivni in podrepni osli.
