Za poročevalca to ni tema,
ogenj nič ne briga žurnalista,
stvar ni zanimiva, je nečista,
ogenj v velik se požar razvnema.
Žurnalisti so pomodrovali,
ali sploh o tem gre kaj pisati,
ali vso zadevo v ogenj dati,
ki so ga samo opazovali.
To ni tema, prvi je povedal,
kaj sploh briga nas požarna varnost,
da požar je, kriva je nemarnost,
ko gori, bom, jasno, stran pogledal.
Druga žurnalist ravnal drugače,
je v primeru, ko je zagorelo,
se mu ognja je premalo zdelo,
rad bi videl, da se čezenj skače.
Čezenj skače, po požaru pljuva,
olja nanj da vztrajno se priliva,
naj se ve, katera stran je kriva,
slaba vest naj jo najhuje kljuva.
Ta požar ni naš, je pri sosedu,
torej naj zgori tam vse, kar more,
popustijo tretjemu zavore,
drugih dveh sledi seveda zgledu.
Takšno v srenji je dejansko stanje,
se privošči in se ignorira,
o požaru se vesti zatira,
z ognjem skratka se gredo igranje.
Je požar za zdaj na drugi strani,
ne zanima jih, so privoščljivi,
ko pa se razširi k njim, nič krivi
butci bodo stokali ožgani.
