Kdor na favno ravno ne spozna se,
zlahka se bo zmotil pri izboru,
slišal ko za bitje bo v oboru
in o njem premleval sam bo zase.
So takole stvar mu opisali:
lovke kot hobotnica široke,
in postave zdaleč ne visoke,
kam, v katero vrsto bi jo dali?
Ne pomaga, tak opis ne vodi
prav nikamor, ko se mu razlaga,
da hobotniška je njena vaga,
še naprej drugam predstava blodi.
In ko sliši, ruska da ji stepa
blizu je, da se krog dače smuka,
v prepoznavanju je težka muka,
zopet je na delu pega slepa.
Bitje da živi v monogamiji,
partner pa da sorte je sumljive,
so stvari bolj malo otipljive,
skratka govor je o mimikriji?
Ko se jasno mu dopoveduje
temu, ki je pred izborom, čudi
se samo, razum mu je v zamudi,
dejstva le težko v sklop povezuje.
Končno kot udarec tomahavka
pamet presvetli nadvse počasno,
je nepoznavalcu v hipu jasno:
to je tista miš in zajedalka.
