foto: STA

Gledam ga na nebu, je visoko,

polna luna, mesec čisto bledi.

Sem mar na odkritja vroči sledi,

da vesolje je še bolj globoko?

 

Mesečeve mene? Ni mogoče,

kar pojav na nebu je večernem,

priča o počenjanju nezmernem,

da na mesecu postaja vroče.

 

Kot da bi posmrkal mesec beli,

z roko šel čez lice razbolelo,

nemogoče, vse se mi je zdelo,

tega vendar nismo doživeli.

 

Toda vendar, le od kod belina,

satelit ki vidno jo oddaja?

Smrkanje to kot da ga izdaja,

da vse hujša zanj je bolečina.

 

Bolečina, da zgolj satelit je,

ki ne more sam se prizemljiti,

hotel pa bi tu na zemlji biti,

tukaj najti zase prostor, kritje.

 

Bo dovolj teh evfemizmov večnih,

bobu bob bo enkrat treba reči,

smrkanje ne more več ovreči,

on da eden tistih je nesrečnih.

 

Tistih, brez potrebne ki beline

nič ne drznejo si več storiti,

še kak mesec, pa ne mogel skriti

lastne bo ubožec razvaline.

Prejšnji članekMara T. Kosec: PISMO BRATU
Naslednji članekMirko Smrtnik: DOLGOTRAJNO SVOBODNI UPOKOJENEC