Skozi okno je podjetnik zrl,
kaj na cesti naglo se premika,
kakšna zunaj se dogaja slika,
zlepa hrup pocestni ni zamrl.
Je pomislil, množica prihaja,
vsaj tako je sodil po topotu
in po silnem vpitju ter ropotu,
ki vsak hip neznosnejši postaja.
Se začudil je, ko ven je stopil,
zbranih le peščica, mikrofoni,
zvočniki povsod, v obrtni coni
najmanj ducat kamer se je vklopil.
Vsa zadeva v živo se predvaja,
pa čeprav dogodek je minoren,
a postal podjetnik je pozoren,
kaj tako se važnega dogaja.
Pet je zbranih, so osebe iste,
ki na malih stalno so ekranih,
pravijo si, glas da so poslanih
zoper delo in kapitaliste.
V hipu naj dobičke razdelijo,
se pridušal aktivist je mlajši,
delovni čas naj za pol bo krajši,
vsi naj delajo le, kar želijo.
Rekel je podjetnik, kaj si misli
o tovrstnem praznem blebetanju
in o medijskem prikazovanju,
ob odzivu so bili vsi kisli.
»Saj je mona, štronco,« so dejali,
ignorirali moža zavestno,
zraven še pripomnili objestno:
»takim bomo najprej pokazali.«
To edinole jih zaposluje,
mislil si podjetnik je, podprl
jih izdatno s tem bom, ko zaprl
firmo bom, preselil vse na tuje.
Gnili se sistem kapitalizem
sam tako bo zrušil v domovini,
sanjal zgolj lahko bo o lastnini
nov režim – brezdelni aktivizem.
