V šoli vlada polna izgorelost,
vse je že na robu preživetja,
so neznosna čisto vsa početja,
vidimo samo še ovenelost.
Vpil tako je sivi nadučitelj,
ki nobena reč mu ni pogodu,
se povzdigoval ves čas na vzvodu,
češ sem položaja pomiritelj.
Pogorele ko so višje plače,
moral pomiriti bo nekako
šolsko srenjo, pač za ceno vsako,
tudi če bo stresal prazne trače.
Spomnil se je tokrat izgorelih,
to bo, mislil si, še najbolj vžgalo,
s tem ljudi prepričati se dalo,
kaj je vzrok, da ni povišic celih.
Nadučitelj se s protestom brani,
mir kupuje si na svoji šoli,
ko sledi namišljeni paroli,
da slabo učiteljstvo se hrani.
Lačni smo, to bo strasti razvnelo,
misli si in brani mir pred sabo,
vrgel bom stremuhom staro vabo,
češ da se smoditi je začelo.
Se smodi, je tulil, se je vnelo,
pulil si lase je sive, bujne,
stavke, akcije zato so nujne,
glejte nas, ki nam je prekipelo,
Vedno več nas je, nas izgorelih,
vpil po kuhinji je in se penil,
saj učiteljem lahko namenil
bo samo kup štrukljev pogorelih.
