Dolgotrajna me oskrba čaka?
Nočem, ne, naj s tem se kar odlaša,
dokler me še kdo doma prenaša,
nočem se imeti za bedaka.
A da mi bo dobro, idealno?
Nočem še, nikakor, naj počaka,
mnogo naj se vode vmes pretaka,
nočem še oskrbe te za stalno.
Da mi z njo bo vse zagotovljeno?
Dajte no, prav nič ne potrebujem,
tudi če se sam več ne obujem,
bom pa bos, mi itak je vseeno.
Dolgotrajneje da bo življenje?
Itak daljša doba se življenjska,
pa se ne bi z njo upokojenska,
kaj mi mar za drugih je trpljenje?
Da ne bo mi treba na voziček,
da obdržal bergli bom dlje časa?
Dajte no, zdaj mi dovolj je špasa,
rad bi bil svoboden kakor ptiček.
Gledal skozi okno sem goloba,
pa sem mislil si, mu na prostosti
biti je svobodnemu zadosti,
z njim se pomladim, bom kakor poba.
To izvolil sem si, da postanem,
pa ne dolgotrajno, ampak trajno,
glas oddal sem, da lahko sijajno
plesal bi, čeprav sploh več ne vstanem.
