Šel je Vlado, šel na pot je daljno,
pas ubral za pot je po sredini,
hodil po največji je celini,
potoval do tja prav teatralno.
Pot je dolga, s svilo ni postlana,
tudi če se svilna imenuje,
Vlado pot in pas sam obvladuje,
sredstva vsa do cilja so mu dana.
Mir po glavi mu roji vseskozi,
ki doma mu ga presneto manjka,
meja je razuma čisto tanka,
ko na pot poda se v svoji pozi.
V pozi glavnega bi rad akterja
bil tam daleč, tam, kjer sonce vzhaja,
se zato na jutrovo podaja,
ker mori domača ga mizerja.
Ziblje se okrog osi po poti,
kjer privlači ga velika sila,
je rumena pot, zagotovila
naj bi mir mu, se zato je loti.
Pot proti zahodu je zgrešena,
pot in pas za Vlada pohajalca,
v sebi ki rad gleda osvajalca,
zdavnaj tista pot je izgubljena.
In zato pohaja po celinah
dveh naenkrat, pot in pas si meri,
kos edino tej je še oviri,
k aziatskim ko gre koreninam.
