Jutri bo že leto, kar sva vzela
z mojim se golobčkom na daljavo,
vzela sem vse skupaj za zabavo,
a sem dobesedno vse verjela.
»Catch the dancer« se imenovala
igra je družabna obetavna,
množično oglaševana, javna,
pa še sama v njej sem zaigrala.
Rekli so mi, da se zaljubila
na pogled bom prvi, ker moj ženin
kuštroglav bo, ne kot Duce, Lenin,
v nekaj tednih se bom poročila.
Ne le, da imel je vse lasišče,
na daljavo tip mi je obljubil,
da ne bo me kakor prejšnji snubil,
ampak vodil redno na plesišče.
Moj plesalec, oh, ti mož moj sanjski,
vzdihovala sem, spet na daljavo,
končno sem zadela terno pravo,
ta bo pravi, saj je ves božanski.
Božal me med plesom bo, dejala
sem prijateljicam, to je tisto,
kar pogrešala sem, zdaj na čisto
bom prišla, vse dni bom zgolj plesala.
Pa izjemno hitro se pokaže,
malo glasbe, le takt ponoreli,
in oskubljen moj plesalec smeli
vse je, kar edino še ne laže.
Videz daje moj tancač pijanski,
pa čeprav ne pije, ves zadet je,
v kratkem šlo družinsko bo imetje
za korak moj na daljavo lanski.
Ni mogoča žal nazaj vrnitev,
a naslednji moj korak bo jasen,
nagel bo, boleč, prav nič počasen,
zadnja brca, to je odločitev.
