Pred cukrarno, domom za ubožne,
bedne, revne, skratka siromašne,
sredi revščine izjemne, strašne,
poligon nastal je vožnje krožne.
Da po njem junaki se podijo,
zgodbo so lansirali ubožci,
tam da biciklistični dvonožci
družno se za boljši svet borijo.
Se pritiska vneto na pedala,
vsak si prizadeva za zasluge,
vneto loščijo pedala sluge,
da bi se zaslužnost jim priznala.
Poligon je za napredovanje,
bolj ko kdo je na biciklu viden,
bolj ko je potuhnjen in perfiden,
boljše čaka ga nagrajevanje.
Gnetejo zato se biciklisti
in udinjajo se na kolesih,
da živeli bi kakor v nebesih,
ve se, oni sami, vedno isti.
Briga za napredek kolesarje,
v mislih krožno vožnjo le imajo,
ta način edinole poznajo,
ta prinaša mastne jim denarje.
Krožna vožnja se ovekoveči
na stotínah slik, ki se jih kaže,
češ poglejte, slika pač ne laže,
najmočnejši mi smo in največji.
Si pozorno slike ogleduje
tisti, ki najmanjši je med njimi,
vidno zaskrbljen je, čeprav klimi
ravno ta pritlehnež sam botruje.
Je obraz njegov ob slikah kisel,
kajti on iz kroga dalje vidi,
krožnja vožnja, ve, ljudi izpridi,
taka ga zato preveva misel.
V krogu se vrtijo, ni mu kraja,
se ubožcem čisto je zvrtelo
od te vožnje, v glavah jim zavrelo,
velik se problem pri tem poraja.
Bolj ko biciklizem se šopiri,
večja je nevarnost, da jih vožnja
zaslepljena in divjaško krožna
na oviri prvi vse iztiri.