Ni med vrati niti ga opazil,
saj pogled upiral je naravnost,
oni pa bi rad enakopravnost,
ga od spodaj je grdo oplazil.
»Si še živ?« ga jezno je pobaral,
»vzvišenec ti, ki naravnost gledaš,
ki premalo konca se zavedaš,«
ga tako od spodaj je pokaral.
»Mene torej nočeš več poznati,«
se sarkastično spet oglasilo
je od spodaj, mislil bi, zalilo
tega je, saj ni ga prepoznati.
In tako naprej ljudi je cukal,
vsakokrat za hlačnico in jezno,
spraševal po svoje jih, brezvezno:
»Si še živ?« Spod čela besno kukal.
So prezrli ga kar po pravilu,
saj ljudje pokončni so, ne šleve,
ki bi gledale v tla, kjer je pleve,
prah, smeti in drugo v takšnem stilu.
Oni pa užaljen in pozabljen
jih še dalje je za hlače vlekel,
dokler eden ni nazadnje rekel:
»A si živ še? Saj si ves obrabljen.«
Tole zadnje čista je resnica,
za prezrtega nadvse boleča,
ko mu kdo odzdravi, ko ga sreča:
»O, hudiča, krajša polovica!«
