Smo poznali ga, svobodno letal
je kot ptiček, brez skrbi in vsega,
k odgovornosti kar spada, mega,
s kljunom je plesaje tič opletal.
Kot golobček, prost tam gor na veji,
kaj ga briga za vse vrabce v roki,
kaj počenjal z njimi bi, otroki,
poplesaval je gredoč ob meji.
Koga onstran meje je zagledal?
Same nenasitne črne vrane,
za prehod čez živo mejo zbrane,
kam gredo naj, vse jim je povedal.
Sem, le sem, tu si močno želimo
ravno takih, črnih, srboritih,
vran iz tujih logov, bojevitih,
da svobodo lastno si zgradimo.
So pridrle, mejo bi sesule,
pa jo ptiček je kar sam razdrl,
na široko vranam pod odprl,
da v svobodni svet so se mu vsule.
Se sprehajal z njimi in bahal je,
češ poglejte mene svobodnjaka,
tukaj ples vse črne vrane čaka,
nosil se visoko je, po pavje.
Slednjič pa storile so, kar bodi
prav edino domišljavcu temu,
vrane črne te navkljub so vsemu
preobjedle brž se na svobodi.
So pred gnezdo sivčku se nastlale,
tu naš dom je, hočemo ostati,
revčke, kot golobčki so, pregnati
nam ostane zgolj, so zavreščale.
Zgodba ta, kako se nadaljuje?
Epilog si vsak lahko predstavlja,
v basni, kjer se siv golob pojavlja,
vrana vrani oči ne izkljuje.
