Nič kaj srečati me res ne mika
bitja tega, a to se dogaja,
ker svoboda je, pač ven uhaja,
naokrog svobodno se po-tika.
Ko tako svobodno se pre-mika,
vozi ko po levi brez zavore
in ko kaže, kaj da vse še zmore,
čudno ni, če vanj se kdo kdaj vtika.
In potem dejanja vsa za-nika
bitje, ki je bojda podkovano,
a v resnici boso, podivjano,
ki ne more več prikriti tika.
Pred sovragom, pravi, se u-mika,
vsepovsod mu govor je napoti,
komaj čaka, koga da zaloti,
da besede svoje mu pod-tika.
Bitje kratkega želi si stika,
da potem se panično obnaša,
saj nikoli sámo se ne vpraša,
kje je meja, konec kje mej-nika.
Izrisuje se nazorna slika,
ko v sovražni govor se zaganja,
bitje sámo sebe zgolj preganja,
v sebi več oseb, ki vse o-nika.
Ga preganja, hkrati pa ga mika,
da stvar institucionalizira,
je enako – hospitalizira,
specialista se igra, zdrav-nika.
In potem ponovno vse za-nika,
s čimer jasno svetu dokazuje,
bitje, ki uboštvo razkazuje,
kaj je slika težkega bol-nika.
