Dokler sam ne bo se spral, dokazal,
da ni opica, kar ga dolžimo,
ni težav, le brž ga obsodimo,
vpil sodnik je, s prstom vanj pokazal.
Kazen smrtna, s strelom v hrbet, v čelo
izvensodna je najboljša kazen,
še zavpil je, naj šaržer bo prazen
čimprej vaš, krenite že na delo.
In tako naprej vse brez priziva,
on je kádija, brezsramno sodi,
kaj še, je vrhovni, ki vse vodi,
in nedolžna stvar takoj zanj kriva.
Se tako je nek sodnik šopiril,
zlasti kadar bil je v ambientu,
kjer njegovemu se kvocientu
ni nihče prisotnih izneveril.
Pa prišli so drugi, čudni časi
kádija zadel se je ob čelo,
zvezd rdečih videl na debelo
je na nebu tam v domači vasi.
Dokler sam papirja ne pokaže,
so dejali, pač diplome nima,
maturant je, kot je zunaj zima,
kaj še, prevarant balkanske baže.
Ne tako, pretežke so besede
bo porekel kdo, še ni dokaza,
toda to je puhla, prazna fraza,
saj dokaz je tu človeške bede.
https://nova24tv.si/slovenija/politika/spravo-zavirata-levica-in-spomenka-hribar/
Znamenka Hribaršek
ZMEDENI SPOMIN
Mar s spominom spet je kaj narobe,
vprašam se, ko slika se pojavi
in jo prepoznam že po postavi,
treba njene ni besedne zlobe.
Mi spomin zaplava v tiste čase,
ko bila je najbolj proti temu,
da živeli v tistem bi sistemu,
vsi za enega in vsak le zase.
Je v spominu mi potem ostala,
ko je zaustavljala resnico,
zapisala si skrivaj z levico:
»Verjemite le, se bom smejala.«
Po spominu če pobrskam malo,
vedno znova tamkaj se pojavi,
zmerja kjer lahko vsevprek in gnjavi,
dokler se vsaj malo bo še dalo.
Zmeden njen spomin je, je na dlani,
da ni čist ne v mislih ne v dejanjih
in še manj v besedah, v svojih stanjih
blodi desetletja že ob strani.
In resnice strašne ne odpravi,
ko spomin napenja, se bojuje,
vedno bolj samo se odtujuje,
s svojim se spominom več ne spravi.
Njen spomin napada ko resnico,
ona pa poziva k ustavitvi,
pritrjuje zdrav razum trditvi,
čas da strašno dela ji krivico.
