Salomon je bil vladar pravični,
znana vsem njegova je rešitev,
dal čez pol otroka bi, vrnitev
materi odločil je dotični.
K Salomonu marsikdo zatekel
po pomoč se je, bili so časi
vse drugačni tisto, drugi asi,
čas, ki se že zdavnaj je iztekel.
Zadnje čase spet se oglašuje
Salomona, češ da ta pomaga,
vse zvijačnosti svetá premaga,
dobro dela, dobro da svetuje.
Se zatekel Tinče k njemu tudi
po pomoč je, fant bi ga kar kupil,
da pravico bi prek njega lupil,
lepo vsoto zanj zato ponudi.
Kjer težave so, takoj pomaga
pri terjatvah ta mu, ki nažiga,
Debelinko ceno spušča, dviga,
ni za Tinčeta storitev draga.
Roka roko le pri tem umije,
Debelinko, ki nažiga, vskoči,
Tinče hrbet svoj še bolj usloči,
ni pod soncem večje mimikrije.
Salomon ni več kot svoje čase,
v rokah drugih je samo igrača,
Tinče v mislih ga že zdaj prevrača,
Debelinko gleda kajpak nase.
Tinče se s papirji poigrava,
malce sem in malce tja jih meče,
Debelinko mu drži tri vreče,
svinjarije v žaklje zatrpava.
Trajala bo nekaj časa igra,
a na koncu bo prišla rešitev,
salomonska bo ugotovitev:
konec je papirnatega tigra.