foto: Mravljišče

Tega je dve leti, kar plameni

na kmetiji vneli so se strašni,

so goveda, z njimi konji plašni

jo odnesli tistikrat poceni.

 

Ni zgorela cela vas, gasili

namreč so sosedje v skrajni sili,

saj se jim živina vendar smili,

glave vse nazadnje so rešili.

 

V Serpentini ko je pogorelo

le preveč, ga komisija vpraša:

“Halo, šarec, konj, kdo naj prenaša

te posledice, kaj zreš debelo?

 

Nisi se odzival, stal si v kotu,

mulil si koruzo, sprenevedal

ves čas se, ob svislih si posedal,

bil podoben konjskemu falotu.”

 

Sem odzval se, sem takoj zahrzal,

rekel šarec je, ko zagorelo

v naši štali je, seno se vnelo,

dobro veste, da tedaj sem trzal.

 

A zakaj gasil da nisem z vodo?

Ja, ne vem, sem rekel, naj se vname,

naj hudič sosedov skedenj vzame,

da imel mejak bo večjo škodo.