Gledala sta proti nebu konja,
prvi šarec bil je, črnec drugi,
je smrdelo kot pri črni kugi,
toda konj kot da prav nič ne vonja.
Glej, no, Marči, kakšen dim se vije,
črnec konj potem je šarca dregnil,
ta poškilil gor je, se pretegnil,
vprašal, ali tam, kjer sonce sije.
Ni se dalo črncu govoriti,
travo s šarcem še naprej je mulil,
ni nosu več proti dimu štulil,
mu bilo domov je v štalo iti.
Jatica golobov priletela
iz smeri je, kjer ni ognja, dima,
šarec konj golobčkom zdaj odkima,
da se ne bi ptičem krila vnela.
Čimbolj stran, tam biti zna nevarno,
ostanite tu, vrh Serpentine,
tisti ogenj, dim da najprej mine,
je pripomnil črnec malomarno.
Družno vsi so tam, kjer je pregrada
in se vidi dim, takoj obstali,
naglo hrbet ognju pokazali,
tam brezskrbnost blažena kjer vlada.
