foto: Mravljišče

Lokostrelska združba se vznemirja,

prej bil zanjo cilj je jasen vedno,

sicer ni bil dosegljiv, a vredno

zdelo se je streljati v hudirja.

 

Tarča vsaj bila je ena sama,

tudi če predaleč, brez uspeha

ciljali so vanjo, da uteha

bi bila jim, ne vse črna drama.

 

 Kar nebo naenkrat jim preseka

neka siva skuštrana pojava,

moti pri streljanju jih, postava

pred očmi jim, da oko zateka.

 

Prvi lokostrelec ves je zmeden,

puško išče zopet v koruzišču,

da izkazal bi se na strelišču,

prileti ko tisto sivo predenj.

 

Dve sta lokostrelski pionirki

besni, ker vse šviga čisto v prazno,

in streljánje njuno je porazno,

zaostajata da v strelski dirki.

 

Poln mesec bi nebo razjasnil,

da bili izstrelki bi bolj točni,

a so lokostrelci vsi nemočni,

jim elan je skorajda ugasnil.

 

Lokostrelci iščejo rešitev,

treba se vsiljivca je znebiti,

vtis, četudi lažen, pridobiti,

da gredo se pravo usmeritev.

 

Tisto, kar po nebu leta, groba

tista gmota sivkasta in medla

druščino je že do tja privedla,

da spustijo puščice v goloba.