V studiu se je zares začelo,
teden vsak avdicija bo javna,
ptica pevka se izbira glavna,
ki najbolje poje, je veselo.
Tudi po devet jih skupaj pride,
ki so tarča, merijo ki sile,
kolikor glasilke dovolile
bodo jim, da pevska zvezda vzide.
Se primerja, koliko glasovi
so ubrani, da sestavi trio
se iz njih, kvartet morda, vizijo
zlasti še imajo tisti novi.
Niso vsi glasovi prav ubrani,
nekateri so kompatibilni,
drugi fušajo, nekredibilni
na avdiciji so skupaj zbrani.
Enega pa zlepa tja ni ptiča,
kjer so drugi, kjer lahko primerja
se glasove, vidijo razmerja,
petju tega tiča nismo priča.
Kjer sta dva, tam se golob ne kaže,
ni da bi svoj hlasek ptič primerjal,
pevske s tem sposobnosti preverjal,
vsakokrat iz tega se izmaže.
Le zakaj? Ker peti moraš znati,
z drugimi glasovi se ujeti,
ne samo solirati, se dreti,
po domače zgolj zaprhutati.
Se zato ta ptiček izogiba
vsem avdicijam, se gre solista,
saj bila bi polomija čista,
z hlasom če pred drugimi zariba.
