Sta na mesece se odpeljala,
na medene Luki in Nataša,
za oči bila sta prava paša,
nista nič ljudem v zobe se dala.
S polnim tankom z avtom maserati
kakor šejka dva sta oddrvela,
raja je bila nadvse vesela,
da sta mogla naglo se peljati.
Kam na mesece medene, Luki,
ga Nataška je potem vprašala,
kam se bova torej družno dala,
saj plačali bodo itak vnuki?
Do oaze, draga mi družica,
tam kjer ne plačujejo se davki
za gorivo, tam na prvi javki
se ustaviva, ti, golobica.
Takšna ta ljubezenska je viža,
saj zdaj končno združena sta, v levo
pelje maserati vso zadevo,
spotoma znebita se drobiža.
Raja gledala je nekaj časa,
ko pa se za avtom zakadilo
je smrajenje, se je posvetilo
butcem le, da tukaj ni več špasa.
Je prepozno, meseci medeni,
so pred nama, sta se zarežala,
nič ne de, oba bosta spoznala,
a prepozno, svoji nizki ceni.
