Sta zakonca Luka in pa Mira,
sta na videz kot golobčka složna,
a po drugi strani vsega zmožna,
venomer na robu sta prepira.
Ves odvisen je od Mire Luka,
mu brez nje sploh ni več preživeti,
je zato potrebno potrpeti,
tudi kadar za lase ga cuka.
In ga cuka, vedno znova ščipa,
Luka dela se pri tem silaka,
izigrava močnega junaka,
Mira zaničuje ga kot tipa.
Bi zamenjala ga silno rada,
drugega bi našla Luka, šenka
tega komur koli, saj brez cvenka
Lukež je na tem, da le še strada.
A razmislila je Mira, splača
da ta hip se z njim še potrpeti,
pa čeprav težko jima živeti
skupaj je, ko vse se v strup sprevrača.
Mira dobro ve, da ni več mlada,
trohice da nima več ugleda,
in ker je samo še senca bleda,
misli si: na videz mir naj vlada.
Nekaj časa še tako trpelo
se bo v hiši tam na vzhodni strani,
a potem gorjé bo, obe strani
lastno bo prekletstvo prizadelo.
