Na pohod se mesec je odpravil,
vstal ni zgodaj, je bilo že pozno
in obnašal se je prav pompozno,
na svoj imidž satelit je stavil.
Se nad zemljo bom nocoj spet svetil,
naj se ve, sem satelit edini,
bom prikazal se v maniri fini,
bom šarmiral in zavist bom netil.
Vstal je mesec, dvignil se visoko,
in razmišljal, kam bi se namenil,
kdo ga bo dovolj resnično cenil,
kdo sprejel odprto, na široko.
Se pogled nad gradom mu ustavi,
kjer ozira več se glav v višavo,
celo noč, nikakor za zabavo,
tam, pomisli mesec, so ta pravi.
Na obisku kar pri njih postanem,
tisti prav me bodo razumeli,
na besedah nikdar ne ujeli,
z njimi celo noč lahko ostanem.
Je natvezil mesec jim o sebi,
da zaslužen on je za svetlobo,
ki ponoči sveti, to podobo
je prodal o lastni neosebi.
In zamolčal bistvo je seveda,
sonce da je tisto, ki ponoči
daje ves sijaj mu, sam po moči
da neznatna pikica je bleda.
Trosil jim neumnosti je same,
svetil satelit se, si domišljal,
bolj kot bo norosti si izmišljal,
bolj mu kdo lunatično verjame.
