V žlahti smo imeli fanta, Lolo
so imenovali ga domači,
gledali fantička, ki junači
se vsa leta, preden vidi šolo.
Zdelal z dobrim Lolo je osnovno,
da zadostno je, potem dejali
zanj domači so in ga vpisali
v šolo srednjo, enkrat, ne ponovno.
Enkrat samkrat, v prvo le polletje,
kar bilo je čisto nezadostno,
bi bilo potrebno bolj pogostno,
lastno ga spodneslo je početje.
Vsakič ko doma so ga vprašali
po ocenah, je dejal takole:
»Res nisem najboljši z naše šole,
zadnji tudi ne, so mi dejali.«
Ata ves pomemben se odpravil
je v polletju v šolo na sestanek,
bil to zadnji je njegov postanek
v šoli srednji, kaj bi dalje pravil.
Fant ni bil najboljši, je držalo,
tudi ne najslabši, prav je rekel,
ni lagal tako, kot pes je tekel,
eden bil še slabši je, za malo.
Sedem le pridelal naš je Lolo
šusov ali cvekov, kot želite,
oni drugi osem, kaj strmite?
Brž oba zamenjala sta šolo.
Za poklicno cveki so primerni,
s šusi tam prav dobro se zabija,
šola tehnična samo vizija
je ostala v žlahti, duh čemerni.
Takšna zgodba zdaj se nam ponavlja,
v žlahti ne, občutno se razširja,
širše družbeno se z njo primerja,
trend nikakor ta se ne ustavlja.
Hujšega premoremo zdaj poba,
o ocenah tumasto zgolj laže,
ko uspeh polletni nam pokaže
z višje šole Bobija Goloba.
