Pri mesarju, kjer meso golobje
je med drugim na policah vedno,
kjer bilo naj vse bi delo zgledno,
kaže, da so zanj se sprli pobje.
Pobje, po poklicu ki mesarji
vsi so in so tukaj zaposleni,
od zavisti, jeze kar zeleni,
ker skrbijo jih na moč denarji.
Eden hotel delež bi še večji,
kakor šef mesarjev ga obljublja,
drugi misli zase, da izgublja,
vedno bliže da je s tem nesreči.
Hotel bi vse več golobovine,
ki bi z njo svobodno razpolagal,
krepko poba svojim s tem pomagal,
kajpada v korist vse domovine.
Kakor zmeraj v igri dve sta roki,
a ker prepogoltna je levica,
mojster videl rad bi, da desnica
v mesni bi zamenjala jo stroki.
To desnica nova bo, slovenska
ki domača ji je mesarija,
zanjo pospešeno se navija,
da bila bi žrtev sakramenska.
Nek jo pogorelec inštruira,
kje, kako naj se v mesarstvo vključi,
prikazuje vse ji v svetli luči,
pravi, da prav nič je ne ovira.
Ko meso bo treba prav popeči,
ni primernejše za to raboto,
da nakoplje trajno si sramoto,
ker ne bo več mogla stran uteči.
Marsikaj doslej je preživela,
a če gre v golobjo mesarijo,
jasno je, potem samo adijo
desna roka, končno pogorela.
