Čakal v kolodvora sem bližini,
čakal, da zgodi se že kaj končno,
vedro je nebo bilo in sončno,
jasno na valovni vsej dolžini.
Stopi tjale v ulico sosednjo,
mi sopotnik slednjič je predlagal,
videti imel boš kaj, premagal
dolgčas boš, je v ulici pregledno.
Stopim tja in gledam, je podnevi,
videti ničesar, zgolj praznina,
polno lukenj, kjer zija globina,
slišijo le čudni se odmevi.
Rekel je sopotnik, na programu
v ulici da vsega je veliko,
vidim zgolj uboštva temno sliko,
kot da brskal bi po instagramu.
Za vstopnino, se zavem, sem plačal,
trinajst evrov v prazno sem prispeval,
pa le ob ovire sem zadeval,
komajda se v ulici obračal.
Je na koncu neka stavba siva,
večnadstropna, ni naprej prehoda,
da iz ulice te ni izhoda,
se resnica mi prikaže živa.
Slepa ulica je to, seveda,
dobro sem se nasmodil, ko gledal
sem prikazen v njej, a se zavedal
dolgo nisem: nacionalna beda.
