Tokrat zasnoval sem stvar prohramsko,
je začivkal prav obotavljivo,
kot bi fanta peklo, cvrlo v živo,
kot da gre za težko delo dramsko.
Takšne ulohe niso me učili,
rekli so mi, naj samo uboham,
in na koncu rečem le še zbuoham,
rekli so, ki so me naredili.
Rekli so, zdaj se s prohramom mora
končno ven, a ni bilo mi jasno,
kam mudi se jim, češ prepočasno
da odzivam se, sem kot pokora.
Saj povedal sem, prohram je kratek,
točka ena sama: da se zmaha,
zmaha pa, vsi vemo, da bo draha,
nekaj plača striček, druho atek.
Enerhija nam je vsem potrebna,
da prohram izvede se vsaj malček,
tu pomaha drahi, mili palček,
je pomoč njehova zholj zasebna.
Družijo nas, pravim, skupni heni,
ves prohram sloni na tej podlahi,
za zeleno, proti smo nesnahi,
tak prohram ponujamo poceni.
Zdaj prohramu le lektura manjka,
mesta se zatipkana odpravlja,
vsak »h« v »h« pretvorjen bo, postavlja
se še zadnja pičica prav tanka.
In potem s prohramom v javnost hremo,
ha sprejela bo, ker je koncizen,
henialen in tako precizen,
v pol sekunde vso vsebino zvemo.
Po prohramu gibam se svobodno,
je okoli mene vse zeleno,
vse nezrelo, zapeljano v eno
isto smer, ma, meni ni nerodno.
Da prohrama nimam, kaj ste mone?
Saj sem ravno zdaj vam ha predstavil,
nahlo, brez besede, ha v žep spravil,
tja, kjer hranim vse za vas bonbone.
Ko jih razdelim, realiziran
bo prohram do pičice v trenutku,
vi pa se ravnajte po občutku,
da najboljši sem holob sfriziran.
