Šla je mati v city, mila mati,
kaj bo spet neumnega storila,
se prestrašil sin je, kakšna sila
jo bo gnala, tega se je bati.
Šla je v mesto mati, sebe polna,
hči se tresla je za mater milo,
kaj se ji bo tam spet pripetilo,
saj je vendar znano, da je bolna.
Šla je v city mati nebogljena,
da krščansko držo vsem pokaže,
si predtem celo obraz namaže,
videti da bo zadovoljena.
Šla je v mesto mati, se vzdržala
je, ko blatili so ji sinove,
se držala usmeritve nove,
mislila, da je pokončno stala.
Šla je mati v city, jo vrtijo
tam za nos, je čisto izgubljena,
v labirintih kakor poškropljena,
se za hrbtom ji ljudje smejijo.
Šla je v mesto mati, se namaže
dvakrat bolj, da bolj urbano zgleda,
od sramu se kup otrok seseda,
ne otresejo se več blamaže.
Šla je v city mati, tam s pojavo
svojo delala otrokom škodo,
bi jo prikazali kot nezgodo,
če bi mogli, dali čez ponjavo.
Kaj otrokom sploh je še storiti,
od sramu da v zemljo se ne vdrejo?
Cankarjansko res ravnati smejo,
takšno mater moraš zatajiti.
