Ga prepoznaš na cesti že po hoji,
dviguje glavo, te v oči ne gleda,
boji človeškega ker se pogleda,
mu nekaj že ni všeč pri drži tvoji.
Potika se okrog in besno sika,
kar lajež naj bi bil, je gobezdanje,
žal takšno zaroda je večno stanje
in klavrna vsa brez primere slika.
Bevskonov zarod to je, so mladiči
in tisti že odrasli, ki postali
čuvarji so in silno zaostali,
o tem prepričaš se lahko pri priči.
Bevskona starega ni več, a zarod
ostaja, razkropljen je po deželi,
po drži prepoznaven svoji celi,
dovolj ima resnično ga že narod.
Takole rekli zadnjič so rojaki,
Bevskon je stari še igral gospoda,
a tale zarod strašna je zabloda,
v dejanjih gestah, akciji prav vsaki.
Tako je pač, je nekaj prirojeno,
veliko pravzaprav, so takšni geni,
a kar zdaj bevska, cvili tu po sceni,
še dosti bolj kot to je nevzgojeno.
Bevskonu staremu se skratka vrača,
njegov je zarod zgolj karikatura,
kaj kinološka, vidiš, je kultura,
človeku da želodec se obrača.
Njegov je zarod strašno skorumpiran,
po starem ker seveda se zgleduje.
Od njega kaj lahko se pričakuje?
Pospešil s tem bo sam, da bo škartiran.