Štorijo vam obnovim butalsko,
ni napisal te nam Fran Milčinski,
ampak so podatki zgodovinski
in z zasedbo klasično igralsko.
Je bilo v Butalah res dovolj je,
pitne vode, za ljudi, živino,
če pobrskamo samo tja v zgodovino,
vsako leto šlo je le na bolje.
Da bi vsi lahko bili deležni
vode, ki vam v izobilju teče,
jim tako Andrejc Tepanjčan reče,
ne bodite v glavah prebetežni.
V zakon sam vam te zadeve spravim,
za primer, če se kdaj pripetilo
bi, da vode bi preveč razlilo
naokoli se, vam ga pripravim.
Poskočili so tedaj Butalci,
ta Andrejc nam krati pitno vodo,
sami pa si hočemo usodo
zgolj krojiti, nismo tujcev talci.
Je Andrejc Tepanjčan, ni od naših,
vkup zato butalska uboga gmajna,
zdaj za pitno vodo spet bo drajna,
spomnite le prednikov se vaših.
So minirali Andrejca v nulo,
pitna voda pa naprej je tekla,
ni z Butalci se tedaj sporekla,
počakala je, da se bo čulo.
In se slišalo je res bobnenje,
čez dve leti tekla skozi vrata
je in okna, da Butalca brata
reševal Tepanjčan je življenje.
Ni bilo Butalcem všeč, za malo
zdelo se jim je, da kdo rešuje
njihovo nečimrnost, še huje,
da jih je tako ugleda stalo.
In iznašli so Butalci vrli
spet rešitev, pametno kot strela,
ker nas vodna ujma je zadela,
drugič bomo pipe bolj zaprli.
