foto: STA, posnetek zaslona

Gledal sem jo, kaj da spet izvaja,

mi v oko je padla leva roka,

me spominjala je na otroka,

sebi sam nadloga ki postaja.

 

Nenavadno maha, glej, levica,

to pozdrav ni, je kakor lovljenje,

beg pred sabo, kakor bi trpljenje

gnalo stran jo, huda res krivica.

 

Zamahuje in se vstran zanaša,

si pogled na drugo stran zastira,

kot da nekaj silno jo nervira,

ker nečesa namreč ne prenaša.

 

Prav histerično že zamahuje,

ko se radiatorju približa,

toleranca se levici niža,

stran, le stran od njega pogleduje.

 

Kaj dogaja z njo se, se sprašujem,

s tole roko levo, s to levico,

prav zares rad vedel bi resnico,

saj z njo malone že sočustvujem.

 

Da smodi se radiator, toži,

sama da zato bo prismodena,

od strahu je zdaj že vsa zelena,

da občuti to na lastni koži.

 

Za nekoga hoče biti slepa,

slepa in nevidna, nepoznana,

od smodenja vsa je razrvana

in na vse se kriplje ga otepa.

Prejšnji članekKultno podjetje Panini bo izdalo album, v katerega bodo zbiratelji lahko lepili slike slovenskih spolnih predatorjev
Naslednji članekUrban Uršič: URBANOVO PISMO