Rekel bobu bob je, so zapeli
vsi obdravski pod Večer zvonovi,
vsak Večer grmijo tam s topovi,
a težko, da bi sploh kaj zadeli.
So za topničarja njega dali,
v levo gleda ki že po imenu,
vsak Večer ker služijo namenu,
da bi po nasprotnem bregu vžgali.
Lev je po imenu, smo dejali,
usmeritev tu je nepomembna,
da le stvar zadosti je namembna,
njemu so zato besedo dali.
Vrgel misel jim je duhovito,
ljudstvo da je treba varovati
pred predstavniki, se teh je bati,
sliši pod Večer se: »Čudovito!«
Bobu rekel bob je, brž v objavo
naj gre tale misel genialna,
ravno je zadosti trivialna,
da je razumljiva, skratka bravo.
Tu samo še kratek komentarček,
rekel bobu bob je, vso zadevo
gledal je zrcalno, torej v levo,
kjer nastavil je lahko peharček.
Židovski humor to ni, satira,
prej podalpska je le mimikrija,
v juto ko se bon-vivant ovija,
poln ves koristi in prezira.
Pravi se epigon je oglasil,
vrli sin Velike puntarije,
ven udarja duh hipokrizije,
komu bo nek levček bobke kvasil?
