V grmu ni gorečem ta ga srečal,
ki o njem prepeva tale rima,
ni bilo v puščavi in ne zima,
ki se mu je sam Gospod posvečal.
Bil je naše gore list seveda,
saj le takšen pred obličje stopi
Njega še za živa in se vklopi
misel mu, da gre zgolj za soseda.
Kradeš mesec vsak, saj veš obilno,
glas pove odločno mu in jezno,
v vrečko tlačiš, kakor veš, oprezno
niti malo ne, temveč nasilno.
Lažeš vselej in brezvestno kradeš,
z lukom se nažiraš, opijanjaš,
z isto vrečko nemoralo zganjaš,
pohujšuješ s tem nedolžno mladež.
Nisi me poslušal, ko posváril
sem neštetokrat te, si le sméjal
vedno se, hinavsko prenarejal,
nisem kaznoval te, ne udaril.
Iz Zaveze stare sem, to vedi,
tam pa milosti žal ni za take,
ki zgolj pohujšujejo rojake
s svojimi proslulimi nezgledi.
Razodel sem torej ti resnico,
greh po sebi ni Slovenec biti,
a če hočem, revež, te rešiti,
žrtvovati moral boš levico.